Sinodalni po-misleki

Cerkev brez zdrave sinodalnosti, zdrave občestvenosti, ni zdrava. Težave, stanje in trendi v slovenski Cerkvi so brez dvoma zelo povezani tudi s šibko sinodalnostjo. Krepitev zdrave občestvenosti oz. sinodalnosti je zato za Cerkev življenjsko nujna. Glede sinode o sinodalnosti, ki je pred nami, pa za slovensko Cerkev menim, da bo smiselna le pod nekaterimi bistvenimi pogoji na osnovi nekaterih temeljnih po-mislekov:

1. Koncil in desetletja, ki so mu sledila, so prinesli mnogo sinodalnega: dokumente, sklepe, srečanja, celo narodno sinodo, sinodalna telesa vključno z ŽPS, pastoralne načrte in še kaj. Žal z veliko pomanjkljivostjo: sinodalnost je, z očmi laika, slabotna – ker jo nekaj najdemo na ustnicah in papirju, v življenju pa ne kaj prida. Težavo med drugim predstavlja (ne)udejanjanje sklepov in načrtov ter (ne)ustrezno preverjanje. Glede na prevladujoč hierarhični ustroj Cerkve so pomembna izhodiščna vprašanja - župnikom in škofom:
Kaj o načrtovani in dejanski sinodalnosti menijo slovenski župniki in kaj škofje? Za kakšno sinodalnost si prizadevajo? Kakšna je ocena sinodalnosti med škofi in župniki? Kdo in kako sinodalnost spodbuja, krepi, kdo, kako in koliko jo dopušča, kdo ovira? Za kakšno sinodalnost so župniki vzgojeni (formirani)? Za kakšno škofje? So v teku ali v načrtu na področju formacije župnikov in škofov za sinodalnost kakšne spremembe in od kdaj; kdaj si lahko obetamo prve sadove? Kako je s formacijo župnikov in škofov za vodenje in upravljanje, predvsem ljudi, ter delo z ljudmi?
Brez jasnejše slike kleriških odgovorov na zgornja vprašanja je smiselnost vključevanja laikov v množice ur posvetovanj na (premnogih?) sinodalnih srečanjih zelo vprašljiva.

2. Laiki sinodalnost živimo in presojamo v domači župniji. ŽPS kot formalna sinodalna oblika je tako najbolj pogosto in stalno sinodalno telo, ki vsaj na papirju lahko deluje zelo sinodalno. Zdrava sinodalnost narekuje pravilne, poštene in pregledne volitve in sestavo ŽPS ter njegovo delovanje v skladu s Statutom ter javno dostopnost podrobnih izidov volitev in vseh zapisnikov. Javno dostopnih podatkov oz. analiz o delovanju slovenskih ŽPS pa za zadnja leta skorajda ni, sploh ne celovitejših. Za sinodalno iztočnico s strani škofov potrebujemo vsaj oceno stanja sinodalnosti v slovenskih ŽPS in predstavitev škofijskih konkretnih zamisli za naprej.

3. Za Cerkev značilna oblika delovnih srečanj »v malih skupinah« je predvidena tudi za tokratna srečanja sinodalnih posvetov. Sinodalni priročnik Vademekum ta način imenuje metoda duhovnega pogovora (Priloga B, točka 8). Velika škoda je, da je ta edina omenjena metoda pomanjkljivo razdelana in dodelana. Metoda zahteva velik vložek zavzetih, nadarjenih in dobro usposobljenih moderatorjev, od katerih bo sad posvetov, raven sinodalnosti in pisni povzetek za škofijsko raven zelo odvisen. Posvetovanje v malih sinodalnih skupinah bo sinodalno, rodovitno in smiselno,
- če bo v vsaki skupinici sodeloval usposobljeni zunanji moderator, ki bo posebno skrbel tudi za osredotočenost na iskanje predlogov oz. rešitev
- če bo skupinica odgovore, predloge, mnenja jasno in celovito zapisala v zapisnik in ga soglasno potrdila za javno objavo
- če bo tudi tu povratno informacijo za druge udeležence, ki jo predvideva priročnik, skupinica oblikovala tudi pisno in jo večinsko potrdila
- če bodo vsi sodelujoči informativno glasovali o posameznih glavnih točkah oz. predlogih skupnega povzetka, namenjenega škofijski ravni
- če bodo vsi zapisniki in povratne informacije malih skupinic ter povzetki sinodalnih posvetov javno dostopni