Član ŽPS (pa nisem volil)

Naj začnem s predhodnimi volitvami v ŽPS leta 2010. Takrat me je zelo zmotila neprimerno premalo natančna objava izidov volitev: samo imena novih članov ŽPS – brez števila glasov izvoljenih oz. imenovanih, brez imen in števila glasov neizvoljenih, brez podatka o udeležbi, veljavnih ali neveljavnih glasovnicah; in nobenega pojasnila. Pa tako lepo priložnost za samospoznavanje in samorazumevanje našega župnijskega občestva smo imeli. Tudi po nastopu mandata o delovanju ŽPS v prejšnji sestavi po mojem spominu župljani uradno nismo ničesar izvedeli. O ŽPS sem vedel le to, kdaj so se seje pričenjale in kdaj so se končevale, ker sem bil osebni voznik mladoletne predstavnice mladih v ŽPS – svoje hčerke – dokler se je sej udeleževala. Ko jo je začetno navdušenje minilo in mojih prevoznih storitev zaradi sej ŽPS ni več potrebovala (medtem pa toliko bolj za obilico njenih drugih 'pomembnih' obveznosti), mi je očetovska odgovornost nalagala, da sem jo očetovsko opominjal, da ni prav se (lahkotno?) ne udeleževati sej, če je to službo sprejela. Pa je komaj kaj zaleglo. O njenih razlogih za neudeleževanje, poteku in vsebini sej ŽPS nisem slišal nič določenega, za kar se nisem niti trudil, razen da »nima smisla.« Ker je tudi od drugih članov ŽPS do mojih ušes prišlo komaj kaj, spodbudnega pa nič, se z morebitno hčerino neodgovornostjo in ŽPS nisem več belil glave. Svoje mnenje o volitvah in ŽPS sem leta 2015 v navedenih okoliščinah po tehtnem premisleku izrazil tako, da – nisem glasoval. A: župnik me je obvestil, da sem na volitvah prejel 8 glasov, in vprašal, če sem pripravljen sprejeti službo člana ŽPS. Ojej!-? Vzel sem si dan za premislek: »Gospod, kaj naj storim?« Volil nisem, pa 8 glasov – res klavrna popotnica, pa čeprav 8 glasov takrat v naši župniji sploh ni bilo malo. A po drugi strani sem bil do starega ŽPS, njegovih članov, dela in nedela kritičen - … In sem službo sprejel.

Nezakonski ŽPS

S sporočilom župljanom o izidu glasovanja in sestavi novega ŽPS tudi tokrat nikakor nisem mogel biti zadovoljen. Na spletni strani Urada za laike ljubljanske nadškofije sem po naključju našel Statut ŽPS in Pravilnik za volitve članov ŽPS ter od župnijske komisije za izbor novih članov ŽPS pridobil razpoložljive podatke o glasovanju. Za jesensko številko župnijskega glasila sem pripravil članek Obveščanje o volitvah in sestavi ŽPS, v katerem sem povzel nekaj splošnih podatkov o spomladanskih volitvah, predstavil svoje razmišljanje ter se zavzel za natančnejše obveščanje župljanov. Župnijska cenzura objave ni dopustila s pojasnilom, da se bomo o zadevnih vprašanjih najprej pogovorili na ŽPS. Na prvi naslednji seji ŽPS tega nismo opravili. Ker tudi dnevni red »druge naslednje« seje zadevnih vprašanj ni nakazal, sem na Komisijo za izbor članov novega ŽPS naslovil prošnjo za nekaj pojasnil. O, kakšno neurje sem povzročil: množica, jakost in hitrost besed, zgovorna govorica obrazov in teles, vse je pričalo o veliki težavi! Ta sicer ima nadškofov »blagoslov« v obliki podpisa na imenovanjih svétnikov, kar pa ne pomaga kaj prida. Vsebinskega pojasnila na moja vprašanja nisem dobil. Le posredno sem torej razbral, da sem član ŽPS, ki je sestavljen na »neidealen« način. Spočet in rojen na koruzi, pa »krščen« bi rekli po domače. Pa o tem se ne govori! In ne piše!

Kar velik nahrbtnik smo torej imeli na sebi člani ŽPS, težak in neroden, mnogo bolj neprijeten kot bi lahko sploh pomislil. Predvsem teža neprijetnega presenečenja ob novem spoznanju je bila zame neprijetna in boleča. Načrtno prikrivanje resnice še bolj. Le zakaj »starši« novega ŽPS niso pripravljeni prevzeti odgovornosti in župljanom svojega ravnanja primerno in odkrito predstaviti? Naj bo kakorkoli: ŽPS je bil tu, zaznamovan že ob rojstvu! Kriv ne, dolžan pač: odrasti in delati prav in pošteno.

Zlorabljena pridobitev

In smo se trudili – z nekaterimi pomanjkljivostmi sicer, a tudi z obilo dobre volje in vsestranskega potrpljenja in dobrohotnosti. Velik premik in dragoceno priložnost je predstavljalo obveščanje župljanov o delu ŽPS, ki so na spletni strani župnije pridobili možnost vpogleda v zapisnike sej. Žal se je pri potrjevanju zapisnikov pričelo zatikati. Nekajkrat zaradi nesklepčnosti, ki je občasno predstavljala oviro za pravilno potrditev zapisnikov, na kar sem sproti in redno opozarjal. A sčasoma se je nedvoumno izkazalo, da se večini članov ŽPS spoštovanje duha statuta ne zdi potrebno, kar se je pričelo vse bolj jasno kazati tudi pri drugih vprašanjih delovanja ŽPS. Ne opozorila, ne pojasnila, ne prošnje – nič ni pomagalo. Za večino članov ŽPS je tako tudi sklepčnost, ki jo določa statut za veljavno sprejemanje sklepov, med katere brez dvoma spada tudi potrjevanje zapisnikov, nepomembna. In ta večina si tako jemlje pravico, da na nesklepčnih sejah, ko nima statutarne večine in je samo manjšina, dejavno ali molče »potrjuje« zapisnike in takšne statutarno nične sklepe mirno objavi na župnijski spletni strani. Da s tem zavajanjem zlorabljajo Cerkev in neposredno ranijo njeno edinost, večini članov ni mar. Pa so sicer prijazni, pobožni, pridni in požrtvovalni ljudje, ki v župniji in za župnijo naredijo veliko dobrega! Razumnih razlogov za njihovo početje nikakor ne najdem. Na moja jasna in izrecna opozorila in prošnje velika večina dosledno molči in se ne odziva. Le posredno sem iz delovanja članov ŽPS prišel do sklepa, da pri poljubnosti kršenja statuta vztrajajo. V tem položaju sem ŽPS predlagal, da naj svoj prikrit nestatutarni način delovanja, ki morda temelji na nekih smiselnih, meni neznanih in nepojasnjenih osnovah, uskladijo in uredijo z nadškofijo ter z načinom svojega delovanja seznanijo župljane. S predlogom nisem uspel: zavajajoči zapisniki na spletu še vedno zavajajo. Nobenega popravka, nobenega sklepa, ki bi opral madež krivega pričanja, ali ustreznega pojasnila.

Član ŽPS brez ŽPS

Ugotoviti sem moral, da kot katoličan, zavezan prizadevanjem za edinost Cerkve, pri takšnem delovanju in zadržanju večine članov ŽPS ne smem in ne morem sodelovati, saj ne deluje v primerni edinosti s slovensko Cerkvijo in zato ni telo, v katero me je na predlog župljanov in župnika imenoval nadškof. Po treh letih sodelovanja na sejah ŽPS je zato preteklo še leto in pol, ko se njihovih sej ne udeležujem. Za izostanke se v ekumenskem duhu praviloma opravičim in z zanimanjem preberem zapisnike. Do konca petletnega mandata imenovanih članov ŽPS jih ne bo več veliko. Moje veliko upanje, da si bo nezakonski ŽPS z odgovornim in poštenim delom pridobil potrebno verodostojnost, se je zaenkrat sfižilo. Lahko zima še preseneti?