Pismo mojemu občestvu

Drago moje občestvo!

ŽPS je za nekatere župnike križ. In za župnijske svétnike tudi. In posledično za župnijo, slovensko Cerkev … Razpoložljivi podatki in navedbe sicer niso zelo oprijemljivi in včasih ne najbolj sveži, a dovolj povedni, da kažejo na nekatere pomembne težave pri pokoncilskem uvajanju ŽPS. Te so videti še bolj temeljne kot samo upadanje števila duhovnikov oz. vprašanje, kaj storiti s prevelikim številom obstoječih župnij.

Živo občestvo

Krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta ‘Pridite in poglejte’ v svojem pogledu naprej računa na živa občestva. Hvala Bogú! Saj med drugim o prvih kristjanih vemo, da »so bili stanovitni v bratskem občestvu«, da »so se družili in imeli vse skupno«, da »so se enodušno zbirali« in da so jih ljudje »imeli radi« oz. so jih »cenili« (Apd 2,42-47; 5,12-13). Iz nadaljevanja vemo, da je med njimi prihajalo tudi do nesoglasij in sporov, da so se nekateri sodelavci za božje kraljestvo včasih razšli in z delom nadaljevali vsak po svoje ali z novimi sodelavci, da se je apostol Pavel uprl Petru …, ‒ a veselo oznanilo se je širilo! Kaže torej, da je za živo občestvo značilno odprto, pristno in iskreno sporazumevanje oz. odprt, pristen in iskren bratski stik tako znotraj občestva kot navzven. In »Gospod jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,47). Skupno ni le (predvsem) imetje, skupno je bogoslužje, skupno je delo, skupen je nauk, skupni podatki in informacije, težave, čutenja in konec koncev odločitve, ki jih vsakokratni Peter sprejme. Takšno živo občestvo je prostor odkrivanja, spoznavanja, razvijanja in sprejemanja Sv. Duha in njegovih darov, prostor poslušanja, razčiščevanja in usklajevanja. Odnosi so strpni, veseli in preprosti. Bratje in sestre se v živem in zdravem občestvu kljub različnosti, človeškim šibkostim, omejenostim in slabostim dobro počutijo, vsakdo daje in vsakdo prejema. Živo občestvo čuti z vsemi in z vsakim in mu je mar za vsakega brata ali sestro.

Opozorilo: župnija je živo občestvo, če uspeva po zgornjih merilih oz. čutenju župljanov povezovati župljane in mala župnijska občestva in tako krepiti čut pripadnosti župniji; dekanija je živo občestvo, če uspeva po zgornjih merilih/čutenju povezovati župnije in mala (večja ali velika) dekanijska občestva! In obratno: mnogo dejavnih, požrtvovalnih župljanov in malih občestev, skupin, dobro organiziranih dogodkov in dejavnosti ni vedno in samoumevno povezanih v živo župnijsko (dekanijsko ali škofijsko) občestvo!

Naša živa občestva

Kakšna je živost slovenskih občestev in kje jih najdemo? Odgovor ni preprost in je odvisen od meril. Če bi vprašali slovenske nedeljnike, kje v slovenski Cerkvi živimo živa občestva, v katerih se počutimo sprejeti, koristni, slišani, upoštevani, varni, doma …, kakšne odgovore bi dobili? Kolikšen delež odgovorov bi predstavljala živa občestva, ki so skupine gibanj, zakonskih in drugih stanovskih, molitvenih, skavtskih in drugih skupin, in kolikšen delež vprašanih kot živo občestvo doživlja svojo župnijo (ali ŽPS), ki ji (mu) ozemeljsko pripada? Ali drugače: koliko nedeljnikov svojo župnijo doživlja kot živo? Upamo lahko, da večina, morda velika večina; morda manjšina. A morda le majhen delež tistih, ki jo doživlja kot le za silo živo, napol živo ali še slabše, je najbrž vsemu navkljub prevelik, pa četudi bi morda znašal le 10%.

Brez velikega tveganja lahko predpostavimo, da župljani glavni razlog za vse, kar nas moti v domači župniji in ovira njeno živost, vidimo v domačem župniku (in naši premajhni pobožnosti?). In smo pri tem človeški. In prav imamo. In človeški smo, ko kljub kakšni jezi-ci in mnogokrat izrečenemu »župnik bi moral« župniku zlepa ne bomo pripisali tudi krivde. In prav je tako. Zakaj? Na tem mestu se vprašajmo: v katerem občestvu, če sploh katerem, se počuti sprejet, slišan, doma župnik? Ali župnik živi v živem občestvu, ali ima izkušnjo živega občestva, kot smo ga predstavili zgoraj? Žal je videti, da pomemben del župnikov te izkušnje nima. No, ima jo najbrž od doma. In morda(?) iz bogoslovja. Kaj pa potem? Poznamo zakonske skupine, skupine za moške, skupine ovdovelih, ki pogosto postanejo oz. se razvijejo v živo(!) malo občestvo … Poznate kakšno duhovniško skupino? Skupino, ki bi jo vodil duhovnik in katere glavna naloga bi bila redna (npr. mesečna) opora, pomoč in spremljanje duhovnikov na njihovi človeški in poklicni poti, da bi živeli in delali polno, z zadovoljstvom in da bi imeli življenje v izobilju? Skupino, ki bi jo duhovniki doživljali kot živo občestvo, v katerem ne bi bili pastirji ovcam, temveč drug drugemu ‒ bratje?

Sam pri delu, sam v župnišču

Značilno je, da duhovnik oz. župnik sprejme župnijo (oz. po novem več župnij) prepogosto – sam. Pa pri izviru ni bilo tako. Pozor: Jezus učencem ni dovolil na delo vzeti le palice! Učence je poslal »po dva in dva«: po dve glavi, po dve srci in po dve palici! In po prvih binkoštih učenci novih dodatnih del in nalog v veliki meri niso opravljali sami. Celo visoko storilni apostol Pavel je delal skupaj ‒ enkrat z Markom, pa Barnabom in tretjič s Silom … Tudi v slovenski Cerkvi danes najbrž noben škof ne dela tako (stanovsko) sam kot dela sam prenekateri župnik. Pri tem je pomenljivo, da se po raziskavah mnogi duhovniki čutijo šibke tako na področju odnosa do sebe oz. svojega življenja kot odnosa do drugih ljudi. In na področju duhovnosti; izjavljajo tudi, da za morebitno življenje v bivanjski skupnosti niso vzgojeni. So (bili?) morda vzgojeni za samost? Delo pa se kopiči in kliče po soočenju z vedno bolj raznovrstnimi, zapletenimi in zahtevnimi izzivi, vprašanji, odgovornostmi, nalogami, dejavnostmi, ljudmi, …; in po soočenju s preobremenjenostjo in vprašanjem osebne istovetnosti in poklicanosti.

Duhovnik = župnik?

Poznamo splošne zdravnike, ki so specialisti družinske medicine, in druge zdravnike specialiste; podobno poznamo učitelje razrednega pouka, ki učijo vse (večino) šolske predmete, in učitelje na predmetni stopnji, ki učijo 1‒2 predmeta. Ob tem se vprašajmo: koliko župnikov je po svojih darovih in poklicanosti od Sv. Duha res poklicanih za župnika? Ali so morda med njimi nekateri, ki so župnijo prevzeli na prošnjo škofa v duhu pokorščine in vprašljivega razločevanja, pri katerem je najbolj pomembno to, da kakšna župnija ne bi ostala brez župnika? Ali niso morda med njimi nekateri, ki bi obrodili več in boljšega sadu na kakšni drugi njivi Božje žetve , če so npr. obdarjeni za delo z mladimi, drugi za delo z bolnimi, spet drugi za delo z oddaljenimi, spet drugi za delo z zakonci in družinami itd. »po istem Duhu«? ‒ Pa so prevzeli župnijo, na kateri večino časa in moči porabijo za?‒!

Dragi duhovniki!

Kakšen klic ali opozorilo škofom je slišati ali prebrati in kakšen njihov odziv tudi. A stvarno je število škofov v primerjavi z duhovniki majhno, njihove zmogljivosti omejene, pa tudi njihov položaj nadrejenega ni nepomembna okoliščina. A prvi krščanski duhovniki so pred 2000 leti očitno imeli močno izkušnjo živega bratskega občestva, druženja, zbiranja in enodušnosti, ter – pastoralnega uspeha! Ni dvoma: vaša prva skrb je vaša osebna duhovniška istovetnost. Druga pa ‒ vaš brat duhovnik! Poročilo o pastorali duhovnih poklicev (Klemen, 2017) [i] je žalostno, vrzeli velike. Res ne bi mogli za vašo duhovniško istovetnost in za vašega brata duhovnika in za vaše duhovniško bratstvo (poleg molitve) še kaj postoriti vi sami!? Bi bilo narobe, če bi na seznam vaših obveznosti in odgovornosti na prvo mesto zapisali: bratje duhovniki? Razen delitve zakramentov, prav nobena od vaših obveznosti ni tako zelo pomembna! Naj ne mine teden, da se ne bi v miru in sproščeno prijateljsko srečali z vsaj enim bratom duhovnikom vsaj za uro ali dve. Vsak teden! Naj ne mine mesec, ko ne bi vsaj enega celega dne preživeli v prijateljski (ne delovni!!) duhovniški druščini, in ne leto, ko se ne bi z brati zbrali ali kam odpravili za vsaj štiri dni! Vsak teden! Vsak mesec in vsako leto!

Duhovniški oktet, hvala Bogu, ni edina možnost: športna rekreacija, družabne igre, kulturne prireditve, preprost obisk, izleti, potovanja, glasbeno ali igralsko udejstvovanje … rožni venec – za vsaj 2 ali 3 duhovnike zbrane v Njegovem imenu – in še in še. Pristopajte drug k drugemu, iščite se, povabite in se povabite, prisluhnite drug drugemu, stopite skupaj! Namesto »nimam časa« recite z Bogom: »Zbogom delo‒holizem!« Vsako četrto nedeljo mašujte brez pridige in vnaprej povejte župljanom, katero soboto imate pač prosto. Združite dve veroučni skupini v eno ali vključite novega kateheta; biblična skupina mora razumeti, da vaša prisotnost ni vedno mogoča; … ! Če ste v dvomu, kaj opustiti in kako se razbremeniti, se posvetujte, pogumno razločujte in odločite! Evangelizacija je bolj odvisna od vašega počutja kot pa od števila vaših pastoralnih dejavnosti!

Krepite svojo duhovniško istovetnost in preverjajte svojo poklicanost, ki vam je dana od zgoraj, in je najbrž ne morete uresničevati po vzorcih izpred 15-ih ali 30-ih let, ker se okoliščine spreminjajo in spreminjate se vi! Postavite se za svojo sedanjo duhovniško istovetnost in poklicanost ‒ ob, zaradi in navkljub obljubljeni pokorščini!

Dragi škofje!

Si je mogoče predstavljati živo Cerkev brez živega občestva duhovnikov? In brez zdravega odnosa med duhovniki in laiki?

1. Da je ŽPS za marsikaterega župnika bolj križ kot pomoč, v danih okoliščinah žal niti ne preseneča. Odločitev škofov od leta 2000 nalaga ustanovitev ŽPS v vsaki slovenski župniji. Leta 2000 se je zato število župnij z ŽPS znatno povečalo. Zadnji objavljeni podatki za Nadškofijo Ljubljana (Bertoncel, b. d.) [ii] za mandat 2005‒2010 pa še vedno kažejo, da v 6% župnij ŽPS ne deluje, 11% župnij pa podatkov o delovanju ŽPS ni poslalo. Tajništvo in komisije, ki jih določa Statut, delujejo približno v 40% župnij, v katerih ŽPS deluje. Skromni razpoložljivi podatki morda sami po sebi niso najbolj pomembni niti bistveni, brez dvoma pa kažejo, da je s statutom predvideni način delovanja ŽPS pre‒mnogim župnikom odveč. Prav gotovo tudi v zadnjem oz. tekočem mandatu 2015‒2020. Poleg nedelovanja ŽPS lahko župnikov odpor do temeljne statutarne zasnove delovanja ŽPS dobi še druge, še bolj nesprejemljive oblike, o katerih nimam(o?) verodostojnih podatkov. Uglaševanje (Prim. Cimerman, 2019)[iii] je v obeh primerih nujno in neodložljivo, saj je v takšnih župnijah razkorak med lepo zvenečimi zamislimi, ki jih slišimo s prižnice, na izobraževanjih za ŽPS ali beremo v Priročnikih za ŽPS, Cerkvenih dokumentih in občilih, ter stvarnostjo nevzdržen; do članov ŽPS in župljanov nepošten; za župnika in župnijo nesmotrn; boleče kaže na ranjeno edinost slovenske Cerkve. Naj navržem nekatere (najbrž ne edine) kratkoročne možnosti, ki bi morda lahko prispevale k boljši uglasitvi:

‒ upoštevati želje župnikov, ki jim delo z množico različnih skupin in/ali ŽPS ne leži, da bi bili razrešeni službe župnika in se vključili na pastoralna področja, ki so kolikor mogoče blizu njihovi osebni karizmi;

‒ župnikom oz. župnijam, ki sodelovanja v/z ŽPS (še) ne zmorejo, izdati spregled, ki jih odvezuje obveznosti volitev in delovanja ŽPS za določen čas (npr. 1 mandata oz. 5 let);

‒ spremeniti Statut in/ali župnikom oz. župnijam, ki predlagajo spremembe Statuta ŽPS (ali povsem nov Statut), ugoditi, če je to mogoče;

‒ animiranje župnika in ŽPS z neposrednim ali/in posrednim spremljanjem škofijskega animatorja, ki po potrebi in presoji oz. dogovoru sodeluje tudi na sejah.

2. Hvale vredna je vsaka pripravljenost vizitatorja, da prisluhne župljanom. A srečanje vizitatorja z župnijskimi sodelavci brez navzočnosti domačega župnika, kar je običajna praksa, deluje protiobčestveno. Zdravega in razumnega razloga za takšno izločanje župnika ni videti. Kaže na predpostavko, da bodo župljani vizitatorju povedali kaj več ali kaj drugače, če župnik ni navzoč. Ta način žal vnaprej izključuje možnost, da bi bili odnosi med župnikom in župljani lahko dovolj zdravi in odprti, da župnik v navzočnosti vizitatorja ne bi slišal nič novega in da navzočnost župnika na izpovedbe župljanov ne bi imela pomembnejšega vpliva. Po drugi strani je seveda prav, da imamo župljani možnost neposrednega dostopa do škofa ali njegovega pooblaščenca. In to kadarkoli, ne le vsaka 4 leta. Posamično ali v poljubno majhnem številu, ne le v širši skupini, zbrani na srečanju z vizitatorjem.

[i] Klemen, Štefka. 2017. Poročilo o pastorali duhovnih poklicev. V Cerkev danes, 51 št. 3: s. 20-27

[ii] Bertoncel, Mojca. (B. d.). Župnijski pastoralni sveti v nadškofiji Ljubljana (mandatno obdobje 2005–2010) [ppt predstavitev]. http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/wp-content/uploads/zps-2005-2010.pps (pridobljeno13.3.2019). Prenesi PDF

[iii] Cimerman, Marko. 2019. Vprašanja uglaševanja. /Pod naslovom ‘O »razglašenem orkestru«’ objavljeno v Cerkev danes, 52 (2018) št. 2: s. 22-24/